estrada konfliktne reči off pametovanja Slovenija sumljivo brez porekla 

Miklavževanje po Turkovo

v letalu

Po podatkih STAT-a je bilo lani decembra  v sloveniji nekaj več kot 98.000 otrok starih 0-4 leta in dobrih 90.000 otrok starih med 5-9 let.

Če predvidevamo, da tisti 7+ in tisti 2- ne marijo oz.  ne vedo za Miklavža, lahko  v razred obdarovanja  uvrstimo dobrih 90.000 otrok, kot potencialne obdarovane na dan Miklavža. Spominjam se svojih veselih pričakovanj dobrotnika in parkeljnov, pa tudi bežnih spominov daril v peharu. Prevladovale so pomaranče ali mandarine vključno s sladkarijam, sem in tja tudi kakšna igrača, za nameček, kot svarilo in bolj kot šala, koren in palica… Nikakor (pre)bogatih obdarovanj, a nič manj veselja deležnih. To so bili časi vrednot in njih namenov, danes je to zmanipulirana pridobitvena pretveza, ki pa še vedno ponuja sporočilo. Kajpak za tiste ki si to lahko privoščijo. Prav tukaj doživimo trk slojev in kultur v kulturi… Torej eni bogato, drugi revno, eni po željah, drugi po svojih zmožnosti… Otrokom ni potrebno dosti, da mu daš veselja, ker pa se sreča potencira z razvado ali je podedovana s statusom, ne moremo zadovoljiti vseh enako kvalitetno.

Kakorkoli že, kadar je obdarovanje nepričakovano štejejo tudi malenkosti. Vem za nekaj malčkov, katerih pehar bo letos verjetno na dan Miklavža ostal prazen. Tam ne bo  mandarin, ne bo Milky Waya, ne bo Barbik ali Iron Mana. Kako bi si želel pomagati, pa nimam moči, predvsem nimam  blagajne, kjer bi  jemal po mili volji. Vem pa za nekoga, ki to moč ima in jo je javno že uprizoril pa je še vedno  ‘dasa’ na vrhu, a zato je dolžen uslugo.

Tu nastopi cenjeni predsednik Danilo Turk. Turk se tudi  rad pomeša med mladino, se enači z njihovim načinom izražanja in je pravšnji kandidat za vlogo dobrotnika. Upam, da infiltracija ni zgolj  pretveza, marketinška nakana njegovega PR moštva in sila populističnih teženj? Torej s svojo hecno platjo nas  predsednik vseskozi opozarja in jo bolj – manj  uspešno vriva med  mladino in s slengovskim nagovorom  ala  ‘šola je kul’  izpade hecen, na splošno.  Saj ni mislil slabo, le pravega starostnega nivoja za dialog si ni izbral. S tem smešnim govoričenjem bi se moral pomešati med predšolske, med tiste, ki še verjamejo v skrivnostne može v belem in rdečem, ki ne razmišljajo materialno. Torej med tiste v prihodnosti potencialne volivce, ki bi ga v spominu ohranili kot nekega smešnega ‘bucigici’ možiclja, ki se poistvetja z njimi. Postal bi njihov ‘biciguci’ idol!

Upal bi trditi, da predsednik Turk  ne prisega na Miklavža, bolj trdno pa verjamem, da zagovarja  moža v rdečem. Še najbolj prepričan pa sem v zadnjo možnost, da je svojim otrokom potenciral Dedeka Mraza. Tistega s sistemom ustvarjenega dvojnik Miklavža, ki je njegov rival že dolge pol stoletja in katerega zavoljo razvad v imenu recesije sedaj niti ne more, sedaj  skupaj z  Murimi delavci, poslati na zavod za zaposlovanje niti  ‘drug’ sistem.

Nikakor mi ob pisanju ne gre iz glave Turkova prva izjava,  ko pa  bi posiljen izraz smešno  izpadel celo iz mojih ust, ki sem najmanj generacijo za njim. Ampak nič ne de. To je stvar posameznika, človek ima pravico biti smešen, ima pravico biti tudi bebav in nenazadnje ima pravico le igrati vlogo genija ali čudaka, kogarkoli že… Posameznik naj si privošči po svoje in za svoje, če le za to nosi tudi odgovornost.

Ko sem že pri nerodnostih, se mi prikrade tudi nedavno naskakovanje mikrofona pred množico nogometnih fanov. ‘Mencanje’  in pozivanje z   ne-skakanjem k skakanju in karaoke pred mikrofonom  s prisiljeno srečo, brez  izraza sreče?

Hmm… Kuull…

Pa to še ni vse,  predsednikovih šarad kar ni konec. Med kopico bebevih nastopov, bi ne rad vrival  nehumane izjave  o  žrtvah  misterioznih pobojev iz  Barbara rova, raje omenim čisto  izven  konteksta   podmuklo in ‘preudarno’ zagovarjanje predsednika Zaresnega  Heca. Pardon! Hecnega predsednika Zaresa, Gregorja Golobiča, v aferi Ultra. Zdelo se mi je da se poznata, ne le kot sopolitika, ampak tudi na takšen ali kakšen drugačen način.  Tu je še odmevna plemenita odločitev predsednika Turka, ko je podelil nekakšen   ‘orden časti’  Tomažu Ertlu, za neprecenljive  zasluge osamosvajanja Slovenije.

Kaj še sledi?

Podelitve priznanja za  zasluge in prizadevanja poslednjemu častnemu partizanu z megleno preteklostjo Janezu Stanovniku. Namen:   vsa Stanovnikova prijazna  in nadčloveška naprezanja ter prizadevanja k uspešni spravi  med poloma. Pa odprto sodelovanje z oblastmi v razčiščevanju zgodovinskih dejstev, ki so zavita v tančico se dogajala od l.1945 naprej.  Na seznam za odlikovanje  bi lahko dodal tudi najbolj, največkrat, khmm… Ma kdo je že tisti, ki se predstavlja za naj, naj…? Ma ni pomembno, saj če je zalužen,  ga  predsednik Turk gotovo ne bo pozabil nagraditi.

Prav zavoljo vse nerodnosti in bivanja predsednika Turka v blokovskem naselju, daje predsednik vedeti, da je v prvi vrsti človek in nikakor neka idelana figura v katero se želi precej neuspešno vklopiti. Nekdo se je pred volitvami neokusno  pošlali in dejal, da kandidat s statusom blokarja cilja na predsedniško mesto, le zavoljo predsedniške palače. Ker je bilo o  tej temi kmalu po ustoličenju res precej govora, se mi komentar ni  zdela več smešen. Vročo temo so potem povozile recesijske debate, skrumpirane stranke ter lažnjivi in preračunljivi  predstavniki služb, med katere se je želel vmešati tudi sam predsednik Turk.  Pa si je predsednik Turk za vzvrat omislil namesto stacionirane palače raje premično- letečo, katere najem stane cca 90.000 € /2 dni. Tako je  vrnil milo za drago kolegom za neposluh, a kaj ko je zafuran denar bil naš in ne od kolegov, ki mu niso prisluhnili. Žal, dejanja včasih prehitijo misli. Nekakšen snobovski sindrom – baje?

Dobro se je tole izšlo predsedniku Turku. Če bi kaj podobnega naredil someščan Janez, mi je zatrdil, da bi za tovrstno dejanje dobil kakšnih 5-10 let Doba in še vrniti bi moral denar. Placov  za takšne Janeze na Dobu je vedno dovolj, medtem ko elitnih celic  primanjkuje, tudi tu je sreča na strani prioriranih.

I had a vision! Če prevedem  – imel sem vizijo, ki pravi da Turkovih pokurjenih 90.000 evrov ne sovpada z 90.000 glavicami malčkov, kar v tri dni. To je usoda, zgodilo se je  z nameno, kot se je zgodil, pred tisočljetji z namenom, prejem 30 srebrniko  Juda Iškariota, ki pa mu niso  kaj prida koristili.

Predsednik Turk sodi med velike kalibre, njegova dejanja niso brez osnov, besede imajo svojo težko, kot ima ceno zafuranih  90 tisočakov, ki se naposled  morebiti vračajo v prava usta, ko je to najbolj želeno in potrebno?

Počasi  zaključujem  leporečja. Veseli december  že slišim korakati, Ljubljana obsijana s prelestnimi leskatajočimi barvami in okraski kliče. Iz sobote  na nedeljo bo že nosil  Miklavž v spremstvu  Parkeljnov.

To bo luštno!

0

Zadnje objave

One Thought to “Miklavževanje po Turkovo”

Leave a Comment