doživeto pametovanja 

Superlativi povozili praznik dela

Recimo, da so nekoliko zrelejša leta tista, ki v meni prebujajo nostalgijo, čeprav ljudje okoli mene modrujejo, da so časi takšni in zahtevajo pritrkavanje na vrata nostalgičnega vračanja.

Karkoli, glede na to da ni ravno slabo ali na trenutke celo bolje kot kdajkoli, lahko negiram  prepričanja večine, saj svet skozi moje oči je le moj svet. Kot je moj smisel življenja, kot je tudi moj problem kako guram čez mesec ali postiljam posteljo…

Do pred leta smo za praznike hodili na dopust. Navadno in tradicionalno je to bilo nekam na morje, na obalo, kjer je topleje, kjer smo utopično razglabljali o velikih ciljih, nas malih ljudi. Na dopustu se itak obnašamo  turistično. Opasani s kamero pogledujemo za vsako nam neznano arhitekturno razvalino, ji skušamo pripisovati starost in vrednost kulturno-zgodovinskemu pomenu. Resnica iz soseske je navadno takšna, da stavba, ki je videti zmahana, ni nujno krivec zob stoletij, ampak lastnik. Izredno aktualno in naporno, je tudi posedanje po terasah lokalov. Nastavljamo se prvim prodornejšim žarkom, ki bi iz nas utegnili narediti prežganega Pahorja, srkamo espresso ali se nalivamo s pivom ter vsak po svoje streljamo z očmi. Moje se navadno ustavljajo na simetriji ženskih zadnjic in vzornih dekoltejih. Takšnih misli in skritih namenov mi ne more vzeti nihče. Se mi zdi, da nas držijo pokonci! Načeloma pa to ni pomembno. Pomembni so dogodki za katere odštejemo pretežen del mesečne rente, da se lahko spremo z boljšo polovico, da nam je na videz lepo, da delamo sosede nevoščljive… Ne pritožujem se, nikakor ne obrekujem. Vsak po svoje. So pa se mi razvade že kar malce priskutile. Dnevi postajajo sivi in predvidljivi. Počasi se zavedam svoje minljivosti, katere se radi spretno izogibamo, četudi bi mi ta pristajala čez kakšnih, recimo 50 let? To sem jaz! Nekdo, ki rad kontrira, urinira proti vetru. Ne da bi kljuboval komurkoli ali žele koga vznemirjati, ampak da bi dokazal, da zmorem.

Ker sem nedavno že drugič zavrnil prvomajsko praznično povabilo na obalo, kjer bi lahko  absorbiral lepote in užitke omenjenega z all inclusive sem v očeh dotičnih postal snob. Že nekaj dni razmišljam, če bi me to moralo skrbeti? Razmišljal sem tudi včeraj, na dan, ko sem si že dalj časa  manično želel nekam na kres. Na enega prizorišč goreče gmote, kjer ogromne ognjene zublje spremljajo udarni napevi in goveja industrija. Človeško! Občasno vrnitev v primaren položaj dejansko godi!

 

Praznik dela, 1. maj, je še vedno zakoreninjen globoko. Mladost, starost in status tu ne igrata vloge.  Jaz ga že dolgo ne lepim na  poster komunizma, čeprav se je za nas rodil nekje v njegovih jaslih! Komu mar, kdo si ga je omislil, če je s humanostjo, ki jo odseva praznik, ljudem prijazen! Včeraj, ko sem zanj snoval načrte, pa je kot zanalašč lilo, kot iz škafa! Spralo je moje misli, odplaknilo mojo željo po udejstvovanju. Kdo si želi gaziti po razmočnih travnikih.

Morda bi bil nekdo, če bi sedel na terasi Palacea sredi Portoroža ali kafetkal na Nebotičniku. Sedaj pa sem nihče. Za praznike sedim doma v razmajanem fotelju, ljuckam sparjeno pivo in se smilim samemu sebi. Vseeno pa se mi zdi, da je to le samo še en dan, dela prost dan, katerega blišč smo povozili ljudje s svojimi superlativi o megapočitnicah za prvomajske praznike.

0

Zadnje objave

4 Thoughts to “Superlativi povozili praznik dela”

  1. aljaž

    Jz mam 30ga rojstni dan, tako da je to praznik tako ali tako zame 😀

    0
  2. Kam ste poniknili vsi the best pisci blogosa? Carsko stari lol Pa še vse je res!

    0
  3. janc

    ja včeri pa je blo res žalostno vreme za kako javno rajanje:(

    0
  4. Ha,.. .lepo kaj te briga to je mega imaš praznik za tvoj rojstni dan pol

    0

Leave a Comment